blog.znamza5.si

urškini zapisi

NPZ se zdi daleč, ampak ni

NPZ se marsikomu zdi daleč. Še posebej jeseni, ko se šolsko leto komaj dobro začne.

Ampak čas hitro mine – in prej ko slej pride marec. Tisti, ki se začnejo pripravljati pravočasno, imajo eno veliko prednost: mir.

Ne zato, ker bi znali več, ampak zato, ker imajo čas razumeti, ponoviti in popraviti tisto, kar še ni jasno.

Ko otrok sproti rešuje naloge, vidi, kje se zatakne. In ko ima dovolj časa, lahko te stvari brez pritiska ponovi.

NPZ ni samo še en test. Z rezultatom se marsikomu odprejo (ali zaprejo) vrata do izbrane srednje šole. Nekateri celo spremenijo svoje cilje, ker jim prav matematika prepreči vpis tja, kamor so si želeli.

Ne dovoli, da se to zgodi tudi tebi.

Znanje matematike ne pade z neba

Otroci si želijo razumeti matematiko, samostojno reševati naloge, imeti dobre ocene in brez odpora delati za šolo.

Želijo si zgraditi znanje, ki jim bo odprlo vrata – tudi za gimnazijo ali želeno fakulteto. Nikomur ne ustreza vsakodnevni stres, prerekanje in siljenje k učenju.
Ampak to se ne zgodi samo od sebe. Ne pride kar spontano. In želje niso dovolj. Vprašanje je, kaj so pripravljeni narediti – in ali imajo pogoje, da sploh lahko začnejo.

Zakaj se toliko otrok izgubi pri matematiki

Po mojem mnenju je glavni razlog za težave pri matematiki v šolskem sistemu, kjer se pričakuje, da bodo vsi napredovali enako hitro. Večina učencev pa bi matematiko obvladala, če bi lahko delala v tempu, ki jim ustreza.

Ker tega ni, se nekateri izgubijo, težave pa se vlečejo več let. Učenje matematike je kot gradnja hiše – če temelji niso dobri, se bo slej kot prej vse podrlo. Takrat postane vsaka nova snov težja, volja za vajo pa hitro upade.

Otrok velikokrat potrebuje samo čas. Čas, da se ustavi, razume, in gre naprej šele, ko zna. To pa v šoli redko dobi. Zato je doma še toliko bolj pomembno, da mu damo prostor in orodja, da zgradi te manjkajoče temelje – korak za korakom, brez priganjanja.

Motivacija je super, ampak prehitro izgine

Ko gre vse po planu, ko imaš energijo, ko ti snov steče – takrat gre. Pisalo kar leti, zvezek se polni, občutek je odličen. Takrat imaš občutek, da “končno razumeš” in da ti bo šlo vedno tako.

Ampak potem pride dan, ko se ti ne da. Ko se snov zdi težka, ko se zatakne že pri prvi nalogi. Ko bi raje pospravil/a sobo, kot pa odprl/a zvezek. In takrat večina odneha.

Ker mislijo, da brez motivacije ne gre. Da morajo najprej “dobiti voljo”, da bi sploh lahko začeli. Ampak resnica je ravno obratna: Tisti, ki znajo, niso bolj motivirani. Samo delajo tudi takrat, ko jim ni.

Vsi iščejo trike za učenje. A trik je samo en: vaja

Vsi bi radi čarobno formulo za učenje. Trik. Sistem. Nekaj, kar te naredi “učinkovitejšega”.

Pisanje dnevnika. Dihanje po metodi 4–7–8. Meditacija. Iskanje “najboljšega časa dneva” za učenje.

Ampak tu je resnica, ki je nihče noče slišati: če hočeš znati, se moraš učiti. Samo to.

Če hočeš znati ulomke, jih moraš vaditi. Ne z meditacijo. Ne s hvaležnostnim dnevnikom. Ne s 100 drugimi pripravami, zaradi katerih imaš potem samo manj časa za dejansko učenje. 

In ja — dolgočasno je. In ja — to je edini način. Noben trik ne obstaja. Če ne rešuješ ulomkov, se jih ne učiš. Pika.

Marva Collins

Marva Collins je bila izjemna ameriška učiteljica, ki je za vedno spremenila pogled na to, kaj pomeni verjeti v otroke.

Leta 1975 je zapustila javni šolski sistem v Chicagu in z lastnimi prihranki v svoji dnevni sobi odprla šolo za otroke, ki so jih drugi že odpisali.

Verjela je, da noben otrok ni “neučljiv”. Njen učni pristop je temeljil na fonetiki, literaturi, razmišljanju z lastno glavo – in predvsem na spoštovanju otroka kot celote. V njeni šoli so otroke učili, da so edinstveni, posebni in preveč bistri, da bi bili manj kot vse, kar lahko postanejo.

Eden njenih najbolj znanih stavkov je bil: “Ne bom dovolila, da ti spodleti.”

In vsak otrok jo je čutil – kot nekoga, ki verjame vanj bolj, kot trenutno verjame vase. Marva je verjela je, da bo dober učitelj “slabega” učenca naredil dobrega, “dobrega” pa odličnega. In da biti učitelj pomeni voditi – z voljo, znanjem in srcem. Vsak otrok potrebuje nekoga, ki mu bo povedal, da zmore.

Brez vas ne bi nikoli naredila šole

»Brez vas ne bi nikoli naredila te šole,« mi je rekla Anja, ko sva zaključili zadnje inštrukcije.

Takšne izjave sem v času svojih inštrukcij slišala večkrat.

Zdaj, ko pišem knjige, pogosto dobim sporočila v istem tonu:

»Brez teh knjig ne bi zmogli.«

»Mene je prav strah, da jih zmanjka.«

Vedno me malo presune, ker razumem, od kod pridejo te besede. Ampak iskreno – ne verjamem, da je res.

Anja bi šolo naredila tudi brez mene. Ker se je zavedala, da ima problem in ni čakala, da se čudežno reši sam. Poiskala je pomoč. Če ne bi našla mene, bi našla nekoga drugega.

Tako je tudi z vsemi temi otroci in starši, ki danes rešujejo naloge iz mojih knjig. Knjige pomagajo – seveda. Naredijo učenje lažje, bolj razumljivo, manj stresno. Ampak odločitev, da se ne bodo predali, da bodo poiskali način – to je njihovo delo.

In to je tisti del, ki ga nihče ne more narediti namesto njih.

Brez napak ni napredka

Največja ovira pri matematiki niso naloge – ampak strah, da ti ne bo šlo.

Strah, da boš spet naredil napako, da boš izpadel “neumen”, da se bo učiteljica jezila ali da se bodo sošolci smejali.

Ta strah te ne varuje, ampak zadržuje. Strah pred napako je popolnoma odveč, ker napaka ni poraz.  Napaka je informacija. Pokaže ti, kaj še ne znaš in na čem moraš delati, da boš napredoval. Če se stvari sploh ne lotiš, ne izveš ničesar – samo obstaneš na mestu.

Napaka te uči. Strah te ujame.

Uspeha ne zgradi želja, ampak disciplina

Če praviš, da hočeš razumeti matematiko, pa se po dveh nalogah že predaš — ne želiš znanja, želiš udobje. Vsi bi radi dobre ocene, samo redki so pripravljeni sesti, odložiti telefon in dejansko vaditi.

Uspeha ne zgradi želja, ampak disciplina. Če ti ne gre, to ni znak, da nisi za matematiko — ampak da si prehitro odnehal/a. Ker zmoreš.

Naloge niso tvoje

Če se vedno učiš skupaj z otrokom in rešuješ naloge namesto njega, na videz pomagaš – v resnici pa mu jemlješ priložnost, da postane samostojen. Ko pride snov, ki se je niti ti več ne spomniš, bo ostal brez orodij in samozavesti.

Zato je veliko bolje, da mu daš jasne pripomočke in strukturo (knjigo, navodila, rešene postopke), potem pa pustiš, da jih uporabi sam. Tako gradi odgovornost, samozaupanje in občutek, da zmore – brez tvojih razlag in priganjanja.

Ti pa prihraniš čas in živce – namesto da sediš zraven pri vsaki nalogi, lahko te trenutke končno porabiš zase.

Triki za lažje učenje