blog.znamza5.si

urškini zapisi

3 naloge dnevno

Če rešiš samo 3 naloge na dan, je to kar 1095 nalog letno.

Misliš, da bo tvoje znanje po več kot 1000 rešenih nalogah enako? Seveda ne.

Če prebereš 10 strani knjige dnevno, je to 3650 strani letno (kakšnih 20 knjig), če pretečeš 1 kilometer na dan, je to 365 kilometrov letno.

Sliši se lepo, ampak saj poznaš tiste novoletne zaobljube o telovadbi in hujšanju, ki se končajo že v drugem tednu januarja.

Vsem skupaj nam manjka vztrajnosti. Če se po tednu dni ne pozna, pač odnehamo.

Kaj pa če tokrat ne bi? Kaj pa če kupiš zvezek in rešiš 3 naloge dnevno? Vsak dan brez izjeme. Pravijo, da je potrebnih 66 dni vztrajanja, da stvar postane navada. Boš poskusil/a?

Nič ni narobe s tabo, če potrebuješ več časa, da razumeš

Veliko otrok v šoli ne razume snovi, ne zato, ker ne bi mogli, ampak ker tempo razlage ne dopušča časa za razumevanje.

Če se jaz znajdem pred novo snovjo, potrebujem najprej nekaj časa, da to sprocesiram in dojamem. Šele nato lahko počasi začnem reševati naloge, preizkušati, delati napake. In po nekem času se mi posveti. Nikakor pa to ne more biti 45 minut.

V šoli pa je poleg razlage treba še vse zapisovati. Ni časa za pošten razmislek, ker razlaga gre naprej, ti pa, če želiš imeti zapisano, pač pišeš. Tako se lahko učna ura matematike spremeni v tekmo hitrostnega pisanja.

Manj je več zame očitno ne drži

Trenutno pišem tri knjige hkrati – Ulomke, naloge za 4. letnik in Fiziko za srednjo šolo, ki se vleče že absolutno predolgo. Urejam blog, ki sem ga odprla pred dvema tednoma, razmišljam o širitvi v tujino in imam še vsaj tri ideje, ki bi jih najraje začela jutri.

Zakaj ne morem delati samo ene stvari naenkrat, je verjetno vprašanje za psihologa. Očitno tako delujem.

Ne vem, če naredim manj kot če bi delala samo eno stvar, ali pa več. Je pa definitivno več pritiska in stresa.

Ko se ti zdi, da nisi več “ta, ki mu gre”

Ko prideš v srednjo šolo, se svet včasih postavi na glavo.

V osnovni šoli gre vse gladko. Petice, pohvale, samozavest.

Potem pride september, novi učitelji, drugačen način dela in nenadoma ocene niso več take, kot so bile. Pri prvem testu iz matematike dve. Pri kemiji spet dve.

In tisti občutek v želodcu, da nisi več “ta, ki mu gre”.

Ta kriza identitete je najbolj nevarna. Ker če si začneš verjeti, da si nesposoben in da iz tebe ne bo nič, si v ****.

Zapomni si, da to ni konec sveta. Veliko nas je bilo tam. Če ti kaj pomaga, je bil moj prvi test v srednji šoli pri matematiki ocenjen s 3. In ni bil edini. In 3 ni bila najslabša ocena.

Ustavi se, zadihaj in se zberi. Analiziraj, kje ti je šlo narobe na tesu in se to nauči. Edina pot iz tega, da ti nekaj ne gre je učenje tega kaj ti ne gre. Brez drame, brez takšnih in drugačnih kriz, brez samogovorov o tem kako si zanič.

Zanič je bilo znanje na testu. In dobra novica – to se da popravit. Z učenjem.

Učenje ni tekmovanje

Včasih imaš občutek, da gre drugim hitreje.

Da razumejo že po prvi razlagi in da jim naloge ne delajo težav, medtem ko ti še vedno poskušaš ugotoviti, kaj ti ni jasno.

In takrat začneš dvomiti vase in v svoje sposobnosti.

Ampak pri učenju tempo ne pove nič o vrednosti. Vsak ima svoj ritem razumevanja, primerjava z drugimi pa je past.

Namesto da gledaš, kdo je že končal, raje poglej, ali danes razumeš več kot včeraj. To je edina primerjava, ki ima smisel.

Ne odnehaj pri prvi napaki

Ko ti ne gre, je to informacija, ne poraz. Pomeni, da si na meji svojega znanja in da se boš nekaj naučil/a.

Večina obupa točno tukaj — zapre zvezek, gre stran in si reče, da ni za matematiko.

Ampak tistim, ki vztrajajo in delajo naprej, na koncu uspe. Ne zato, ker so pametnejši, ampak zato, ker so pripravljeni sedeti v nelagodju, dokler ne razumejo.

Če ti ne gre, rabiš samo več dela in vaje. Vztrajnost se vedno izplača.

Mini dosežki štejejo

Ko rešiš eno nalogo, se ustavi in malce praznuj. Ker to je zmaga – morda majhna, a čisto prava.

Vsakič, ko premagaš tisti »ne da se mi«, si naredil/a korak naprej. In ko se teh korakov nabere dovolj, iz njih nastane nekaj velikega – znanje, samozavest in občutek, da zmoreš.

Velike spremembe se vedno začnejo z majhnimi koraki, zato nikoli ne podcenjuj ene same rešene naloge.

NPZ se zdi daleč, ampak ni

NPZ se marsikomu zdi daleč. Še posebej jeseni, ko se šolsko leto komaj dobro začne.

Ampak čas hitro mine – in prej ko slej pride marec. Tisti, ki se začnejo pripravljati pravočasno, imajo eno veliko prednost: mir.

Ne zato, ker bi znali več, ampak zato, ker imajo čas razumeti, ponoviti in popraviti tisto, kar še ni jasno.

Ko otrok sproti rešuje naloge, vidi, kje se zatakne. In ko ima dovolj časa, lahko te stvari brez pritiska ponovi.

NPZ ni samo še en test. Z rezultatom se marsikomu odprejo (ali zaprejo) vrata do izbrane srednje šole. Nekateri celo spremenijo svoje cilje, ker jim prav matematika prepreči vpis tja, kamor so si želeli.

Ne dovoli, da se to zgodi tudi tebi.

Znanje matematike ne pade z neba

Otroci si želijo razumeti matematiko, samostojno reševati naloge, imeti dobre ocene in brez odpora delati za šolo.

Želijo si zgraditi znanje, ki jim bo odprlo vrata – tudi za gimnazijo ali želeno fakulteto. Nikomur ne ustreza vsakodnevni stres, prerekanje in siljenje k učenju.
Ampak to se ne zgodi samo od sebe. Ne pride kar spontano. In želje niso dovolj. Vprašanje je, kaj so pripravljeni narediti – in ali imajo pogoje, da sploh lahko začnejo.

Zakaj se toliko otrok izgubi pri matematiki

Po mojem mnenju je glavni razlog za težave pri matematiki v šolskem sistemu, kjer se pričakuje, da bodo vsi napredovali enako hitro. Večina učencev pa bi matematiko obvladala, če bi lahko delala v tempu, ki jim ustreza.

Ker tega ni, se nekateri izgubijo, težave pa se vlečejo več let. Učenje matematike je kot gradnja hiše – če temelji niso dobri, se bo slej kot prej vse podrlo. Takrat postane vsaka nova snov težja, volja za vajo pa hitro upade.

Otrok velikokrat potrebuje samo čas. Čas, da se ustavi, razume, in gre naprej šele, ko zna. To pa v šoli redko dobi. Zato je doma še toliko bolj pomembno, da mu damo prostor in orodja, da zgradi te manjkajoče temelje – korak za korakom, brez priganjanja.

Motivacija je super, ampak prehitro izgine

Ko gre vse po planu, ko imaš energijo, ko ti snov steče – takrat gre. Pisalo kar leti, zvezek se polni, občutek je odličen. Takrat imaš občutek, da “končno razumeš” in da ti bo šlo vedno tako.

Ampak potem pride dan, ko se ti ne da. Ko se snov zdi težka, ko se zatakne že pri prvi nalogi. Ko bi raje pospravil/a sobo, kot pa odprl/a zvezek. In takrat večina odneha.

Ker mislijo, da brez motivacije ne gre. Da morajo najprej “dobiti voljo”, da bi sploh lahko začeli. Ampak resnica je ravno obratna: Tisti, ki znajo, niso bolj motivirani. Samo delajo tudi takrat, ko jim ni.

Vsi iščejo trike za učenje. A trik je samo en: vaja

Vsi bi radi čarobno formulo za učenje. Trik. Sistem. Nekaj, kar te naredi “učinkovitejšega”.

Pisanje dnevnika. Dihanje po metodi 4–7–8. Meditacija. Iskanje “najboljšega časa dneva” za učenje.

Ampak tu je resnica, ki je nihče noče slišati: če hočeš znati, se moraš učiti. Samo to.

Če hočeš znati ulomke, jih moraš vaditi. Ne z meditacijo. Ne s hvaležnostnim dnevnikom. Ne s 100 drugimi pripravami, zaradi katerih imaš potem samo manj časa za dejansko učenje. 

In ja — dolgočasno je. In ja — to je edini način. Noben trik ne obstaja. Če ne rešuješ ulomkov, se jih ne učiš. Pika.

Marva Collins

Marva Collins je bila izjemna ameriška učiteljica, ki je za vedno spremenila pogled na to, kaj pomeni verjeti v otroke.

Leta 1975 je zapustila javni šolski sistem v Chicagu in z lastnimi prihranki v svoji dnevni sobi odprla šolo za otroke, ki so jih drugi že odpisali.

Verjela je, da noben otrok ni “neučljiv”. Njen učni pristop je temeljil na fonetiki, literaturi, razmišljanju z lastno glavo – in predvsem na spoštovanju otroka kot celote. V njeni šoli so otroke učili, da so edinstveni, posebni in preveč bistri, da bi bili manj kot vse, kar lahko postanejo.

Eden njenih najbolj znanih stavkov je bil: “Ne bom dovolila, da ti spodleti.”

In vsak otrok jo je čutil – kot nekoga, ki verjame vanj bolj, kot trenutno verjame vase. Marva je verjela je, da bo dober učitelj “slabega” učenca naredil dobrega, “dobrega” pa odličnega. In da biti učitelj pomeni voditi – z voljo, znanjem in srcem. Vsak otrok potrebuje nekoga, ki mu bo povedal, da zmore.

Brez vas ne bi nikoli naredila šole

»Brez vas ne bi nikoli naredila te šole,« mi je rekla Anja, ko sva zaključili zadnje inštrukcije.

Takšne izjave sem v času svojih inštrukcij slišala večkrat.

Zdaj, ko pišem knjige, pogosto dobim sporočila v istem tonu:

»Brez teh knjig ne bi zmogli.«

»Mene je prav strah, da jih zmanjka.«

Vedno me malo presune, ker razumem, od kod pridejo te besede. Ampak iskreno – ne verjamem, da je res.

Anja bi šolo naredila tudi brez mene. Ker se je zavedala, da ima problem in ni čakala, da se čudežno reši sam. Poiskala je pomoč. Če ne bi našla mene, bi našla nekoga drugega.

Tako je tudi z vsemi temi otroci in starši, ki danes rešujejo naloge iz mojih knjig. Knjige pomagajo – seveda. Naredijo učenje lažje, bolj razumljivo, manj stresno. Ampak odločitev, da se ne bodo predali, da bodo poiskali način – to je njihovo delo.

In to je tisti del, ki ga nihče ne more narediti namesto njih.

Brez napak ni napredka

Največja ovira pri matematiki niso naloge – ampak strah, da ti ne bo šlo.

Strah, da boš spet naredil napako, da boš izpadel “neumen”, da se bo učiteljica jezila ali da se bodo sošolci smejali.

Ta strah te ne varuje, ampak zadržuje. Strah pred napako je popolnoma odveč, ker napaka ni poraz.  Napaka je informacija. Pokaže ti, kaj še ne znaš in na čem moraš delati, da boš napredoval. Če se stvari sploh ne lotiš, ne izveš ničesar – samo obstaneš na mestu.

Napaka te uči. Strah te ujame.

Uspeha ne zgradi želja, ampak disciplina

Če praviš, da hočeš razumeti matematiko, pa se po dveh nalogah že predaš — ne želiš znanja, želiš udobje. Vsi bi radi dobre ocene, samo redki so pripravljeni sesti, odložiti telefon in dejansko vaditi.

Uspeha ne zgradi želja, ampak disciplina. Če ti ne gre, to ni znak, da nisi za matematiko — ampak da si prehitro odnehal/a. Ker zmoreš.

Naloge niso tvoje

Če se vedno učiš skupaj z otrokom in rešuješ naloge namesto njega, na videz pomagaš – v resnici pa mu jemlješ priložnost, da postane samostojen. Ko pride snov, ki se je niti ti več ne spomniš, bo ostal brez orodij in samozavesti.

Zato je veliko bolje, da mu daš jasne pripomočke in strukturo (knjigo, navodila, rešene postopke), potem pa pustiš, da jih uporabi sam. Tako gradi odgovornost, samozaupanje in občutek, da zmore – brez tvojih razlag in priganjanja.

Ti pa prihraniš čas in živce – namesto da sediš zraven pri vsaki nalogi, lahko te trenutke končno porabiš zase.

Triki za lažje učenje