Danes ti vsak drugi “guru” razlaga, da ni treba ničesar na silo. Da moraš poslušat svoje telo, sledit intuiciji in delat samo, ko ti paše.
Če ti ne gre – počakaj. Če se ti ne da – ne delaj. Če te kaj utruja – to ni zate. Bog ne daj, da bi malo trpel za dosego cilja.
Takšni “guruji” te ne učijo rasti, ampak veščine pobega pred odgovornostjo. Ne gradijo trdnosti, ampak legitimirajo pasivnost. Ne postavljajo vprašanja: “Kaj je potrebno narediti?”, temveč: “Kako bi se lahko izognil nelagodju?”
In tako živimo v svetu, kjer bi vsi nekaj imeli, nihče pa ne bi plačal cene.
Če si v glavi praviš, da je “v redu”, če delaš samo to, kar ti paše, si si ustvaril izgovor, da ne narediš tistega, kar je potrebno za napredek. Začasno se počutiš dobro, na dolgi rok pa ne prideš nikamor.
Vsaka stvar ima svoja pravila. Če jih upoštevaš, uspeš. Če ne, pač ne.
Če želiš obvladati matematiko, moraš igrati po pravilih. Ne moreš si jih izmišljati zato, da ti bo lažje. To je, kot da bi jaz rekla: ulomke seštevamo tako, da jih damo na skupni imenovalec, ampak če se ti danes ne ljubi, jih pa kar seštej zgoraj posebej in spodaj posebej. Samo da se boš dobro počutil.
Tako pač stvari ne delujejo. Ne v matematiki in ne v življenju. Če želiš napredovati, moraš sprejeti realnost. Brez izgovorov in brez laži, da “poslušaš sebe”.
Včasih bo treba delat, ko se ti ne bo ljubilo, ko boš utrujen ali ko bo šlo vse narobe. To je cena napredka. In vsak, ki ti reče drugače, ti ne želi rasti ampak mirno stagnacijo.