Leta 1925 je v Ameriki obstajala šola, kjer si se igranja klavirja naučil brez učitelja. Brez mučnih ur v glasbeni šoli in brez profesorja, ki bi ti dihal za ovratnik.
Vsak teden si po pošti prejel novo knjigo z naslednjo lekcijo. Vadil si doma v svojem miru. Korak za korakom, dokler melodije nisi imel v prstih.
Oglas za to šolo je takrat obšel svet.
Prikazal je fanta, ki na elegantni zabavi sede za klavir. Vsi prisotni se mu potiho posmehujejo, saj vedo, da ni obiskal niti ene same učne ure.
“Kje pa, še enega samega tona ne zna zaigrati,” pripomni prijatelj.
Kmalu se mu smeje celoten salon.
Nato pa fant začne igrati. V prostoru v trenutku nastane popolna tišina.
Naslov tistega znamenitega oglasa je bil natanko takšen: Smejali so se, ko sem sedel za klavir. A ko sem začel igrati!
Sto let kasneje je v šolah slika povsem enaka. Sošolci se ti še vedno posmehujejo, če pri pouku ne razumeš snovi.
Še vedno slišiš tisto zoprno šepetanje za hrbtom, če učiteljici postaviš vprašanje.
Zato ostaja en velik problem.
Le kdo ti bo snov razložil, če te je pri pouku strah vprašati?
Rešitev je natanko ista kot leta 1925.
Tudi ti se lahko matematike naučiš doma iz knjige, povsem sam.
Ne potrebuješ inštruktorja, ki bi ti gledal pod prste, in ne rabiš čakati na motivacijo.
Tvoja soba ni učilnica. Doma ni nikogar, ki bi te obsojal ob vsaki napaki in ni nedeljskih večerov, ko v solzah gledaš v prazen zvezek.
Tam ste samo ti, knjiga Znam za 5 z ročno rešenimi postopki in tvoj svinčnik. Isti korak lahko pogledaš stokrat. Nalogo lahko rešiš narobe, kolikokrat želiš. Rešuješ dosledno, pišeš in ponavljaš, dokler ti svinčnik ne steče sam od sebe.
Na koncu je domača naloga rešena v dvajsetih minutah, tvoje poletje pa je varno pred popravnimi izpiti.
In ko bo naslednjič pri matematiki učiteljica vprašala, kdo zna rešiti nalogo na tabli, boš roko dvignil ti.
Sledila bo samo še popolna tišina v razredu.