Velikokrat sami sebi ne dovolimo velikih sanj. Ne zato, ker si ne bi želeli več, ampak ker ne verjamemo čisto, da je to sploh mogoče, ali pa ne vidimo poti do tja.
Ampak tako je vedno – cilj vidimo, poti pa še ne. Če bi jo, bi tam že bili.
Najprej se odločimo, kam želimo priti, potem začnemo delati male korake. Vsak dan enega. In če vztrajamo, se ti koraki začnejo seštevati. Postane lažje. Postane navada.
To velja za vse — tudi za učenje. Če vsak dan rešiš samo nekaj nalog, se bo začelo premikati. Čeprav se ti zdi, da nič ne razumeš in da nima smisla, vztrajaj. Rešuj, razmišljaj, trudi se. Razumevanje ne pride čez noč, pride pa z vztrajnostjo.
In ko pride, se vse sestavi. Ker zmoreš.