Ko otrok gleda cel esej poleg ene same enačbe, se izgubi, še preden sploh zares prime svinčnik v roko. Preveč informacij naenkrat in možgani enostavno ugasnejo.
Vsi govorijo, da morajo biti naloge rešene s postopki. In imajo prav. Ampak nihče ne pove, da so lahko postopki tudi PREVEČ razloženi. Če je rešitev napisana v 15-ih vrsticah, ko jih rabi 6, se otrok izgubi ravno tako kot če postopka sploh ni.
To se imenuje kognitivna obremenitev. Možgani imajo omejeno kapaciteto. Ko jih preobremenimo z informacijami, se učenje ne zgodi. Tudi če so informacije pravilne.
Ko sem pisala knjige, sem na to pazila. Vsaka rešitev je razložena korak za korakom, ampak brez dolgovezenja, brez ponavljanja, brez odvečnih stavkov. Ravno dovolj, da otrok razume. In ravno dovolj prostora, da mora malce sam pomisliti, ker šele takrat se znanje zares usede.
To je tisto, kar loči knjigo, ki pomaga, od knjige, ki samo izgleda kot da pomaga.