Sem precej vizualni tip.
Vedno sem se učila tako, da sem si vse na dolgo in široko izpisovala.
In tudi ko nekaj razlagam, mi je lažje, če zraven pišem.
To sem počela tudi na inštrukcijah.
Ko sem otroku nekaj razlagala, sem zraven pisala. Vse korake in celotno razlago.
V bistvu sem pisala zase.
Izkazalo pa se je, da to zelo koristi tudi njim.
Veš, kako je.
Ko ti nekdo razlaga vse korake, razumeš.
Ko moraš potem sam rešiti, nastane problem.
Če so pa imeli moje liste, je bilo enostavno. Doma so lahko vse obnovili in pogledali vsak korak, ki jim je pri samostojnem reševanju manjkal.
Moji zapiski so bili boljši od njihovih, ker sem napisala dobesedno vse.
Če bi pisali sami, bi hitro kaj izpustili, ker “to pa itak razumem”.
Nad tistimi listi so bili tako navdušeni, da če sem se kdaj tako zatopila v razlago, da sem nehala pisati (kar je bilo redko), sem takoj slišala: “Urška, piši.”
Moji listi so bili povsod.
Enkrat sem sedela v parku in na sosednji klopci videla dve punci, ki ju sploh nisem poznala, z mojo razlago racionalne funkcije.
Verjetno sem imela predvsem zaradi tega pisanja čakalno listo na inštrukcije.
Inštrukcij danes nimam več.
Pišem pa knjige, s katerimi lahko pomagam veliko več otrokom. Napisane so točno tako kot tisti listi: vsak korak, cela razlaga, nič izpuščeno.