Težko je sedeti za mizo in vaditi matematiko, ko bi raje gledal telefon.
Težko je odpreti zvezek, ko se ti totalno ne ljubi.
Težko je rešiti še tri naloge, ko se ti zdi, da ti matematika nikoli ne bo šla.
Vem, da je. Težko, zoprno in nadležno.
Ampak…
Težko je tudi sedeti pri testu in ne vedeti, kako začeti.
Težko je gledati slabo oceno, čeprav si si obljubil, da bo letos drugače.
Težko je imeti občutek, da so vsi okoli tebe nekaj razumeli, ti pa ne.
Oboje je težko.
Ampak posledice so pa zelo različne.
Prvo “težko” traja pol ure na dan. In vsak dan je malo manj težko, ker vsaka rešena naloga nekaj doda.
Drugo “težko” traja celo leto. In vsak mesec je bolj težko, ker se snov gradi na osnovah, ki jih ni.
Ne izbiraš med težkim in lahkim. Izbiraš med težkim, ki mine, in težkim, ki ostane.
Jaz sem v srednji šoli poznala oboje. Zato sem napisala knjige, v katerih je vsaka naloga rešena brez izpuščenih korakov.
Da tisto prvo težko postane vsaj malo lažje.