Smejali so se, ko sem stopil pred tablo. A ko sem vzel flomaster v roke…
Predstavljaj si ta filmski prizor. Učiteljica te pokliče pred tablo. Sošolci v zadnji klopi se tiho hihitajo, ker vedo, da si prejšnji teden dobil enko.
Vzameš flomaster. Na tabli je tisti dolg izraz z ulomki, zaradi katerega si v nedeljo zvečer jokal za kuhinjsko mizo.
Tokrat ne zmrzneš. Začneš pisati. Prvi korak. Drugi korak. Najdeš skupni imenovalec. Krajšaš. Rezultat podčrtaš z dvema črtama.
V razredu nastane tišina. Učiteljica te pogleda in vpiše petko v redovalnico.
To ni hollywoodska čarovnija.
Do tega prizora prideš tako, da vsako popoldne odpreš knjigo Znam za 5 in greš skozi postopke. Korak za korakom, brez hitenja in preskakovanja. Deset, dvajset, petdeset, sto nalog. Kolikor je potrebno.
In nekje na poti se zgodi tole. Domača naloga je narejena v dvajsetih minutah, ne v dveh urah. Poleti ne sediš za knjigami in ne trepetaš pred popravnim izpitom. Zvezki so pospravljeni, ti pa uživaš na morju.
Ne čakaj na navdih. Vzemi zvezek in reši prvo nalogo.