Pri sedemnajstih sem imela popravnega iz kemije.
Ko sem ga naredila, mi je profesorica rekla:
“Samo ne povej nikomur, da sem te jaz učila kemijo.”
Če bi ji takrat povedala, da bom nekoč pisala knjige iz matematike in fizike, bi se mi verjetno smejala. Na glas.
Pa tudi sama si ne bi verjela.
Ampak poglej, kaj se je zgodilo potem.
V srednji šoli sem raje gledala skozi okno kot v tablo. Tudi pri matematiki nisem ravno blestela.
Nihče ni prav dobro vedel, kje sem se izgubila. Videli so samo ocene.
Na faksu sem odkrila zbirke z rešenimi nalogami.
In ugotovila nekaj, kar bi mi v srednji šoli prišlo še kako prav: če vidim cel postopek, lahko nalogo razumem.
Ko sem začela z inštrukcijami, sem zato učencem pisala čisto vsak korak.
Če sem odložila svinčnik in začela samo razlagati, sem takoj slišala:
“Urška, piši.”
Leta 2017 sem odprla s.p. in začela pisati knjige.
Danes? 18 knjig in okoli 10.000 strank.
Jaz pa še vedno pišem na roko, nalogo za nalogo.
Isto dekle, ki je imelo pri sedemnajstih popravnega iz kemije.
Zakaj ti to pripovedujem?
Ker je oktober. Prvi testi so mimo in mogoče tudi tvoj otrok trenutno sedi pred odprtim zvezkom, v katerega gleda že deset minut, napisati pa ne zna niti prve vrstice.
In hitro pride tisti stavek:
“Moj otrok pač ni za matematiko.”
Če bi kdo pri sedemnajstih pogledal mojo redovalnico, bi verjetno rekel enako.
Na faksu nisem čez noč postala matematični genij.
Prvič sem imela pred sabo celo pot od naloge do rešitve.
Lahko sem pogledala, razumela in potem poskusila sama.
In prav to sem želela dati tudi otrokom.
Zato so v knjigah Znam za 5 naloge rešene od prve do zadnje vrstice. Da otrok, ki danes gleda v prazen zvezek, sam vidi, kako začeti in nadaljevati.
Ker zmore.