Obstaja poseben starš, ki ne obupa, ko otrok reče: “Ne znam.”
Ne stoji tiho ob strani.
Zavzame se.
Rešuje težave. Podpira.
Izziva ustaljene poti.
Pomaga razumeti – tudi ko se vse zdi pretežko.
Ve, da samozavest ne pride z lepo oceno, ampak z vsako nalogo, ki jo otrok reši sam.
Z vsakim: “Aha, zdaj razumem.”
Ne išče čudežnih metod. Išče napredek.
Majhne korake. Vsak dan.
Ker noče, da otrok samo naredi matematiko. Hoče, da jo razume.
Obstaja poseben starš, ki ne čaka, da bo otrok verjel vase -ampak poskrbi, da bo.