Matematika je kot veriga.
Če en člen manjka, veriga poči – ne glede na to, kako močno vlečeš naprej.
To se zelo lepo vidi pri zaporedjih v 4. letniku.
Dijak razume, kaj je aritmetično ali geometrijsko zaporedje. Pozna formule in ve, kaj mora iskati.
Potem pa pride naloga, pri kateri mora za izračun neznanega količnika rešiti kvadratno enačbo.
Pri naslednji mora razstaviti polinom.
Pri tretji mora ugotoviti, kateri člen zaporedja preseže določeno vrednost, in naenkrat potrebuje logaritme.
In rezultat je:
“Ne znam zaporedij.”
Ampak problem pogosto sploh niso zaporedja.
Zatakne se pri kvadratni enačbi, razstavljanju ali logaritmih – snovi, ki bi jih moral obvladati že od prej.
Takrat še več nalog iz zaporedij ni nujno rešitev.
Najprej mora ugotoviti, pri katerem koraku se vedno znova ustavi, in popraviti ravno tisti del.
Včasih je najboljši način, da greš pri matematiki naprej, ta, da greš za trenutek nazaj.