“Saj je v redu, ne sekiraj se. Tudi meni matematika v šoli nikoli ni šla, pa poglej me danes.”
To je stavek, ki ga mame pogosto rečejo, ko se otroku zatakne pri domači nalogi.
In popolnoma razumem, zakaj.
Izrečen je z najboljšim namenom. Želimo potolažiti otroka, mu zmanjšati pritisk in mu pokazati, da ocene niso vse.
Ampak znanstveniki s Stanforda (v študiji dr. Jo Boaler) opozarjajo na nekaj presenetljivega.
Ti sočutni stavki lahko otroku dolgoročno vzamejo motivacijo.
Raziskave kažejo, da sploh ni pomembno, koliko matematike starši dejansko znajo. Ključen je naš odnos do tega predmeta.
Ko otroku rečeš: “Saj meni tudi nikoli ni šlo,” mu podzavestno ponudiš izhod.
Dobi občutek, da je to pač “v družini”, in hitreje odneha.
Misli si: “Če mami ne zna, zakaj bi se jaz sploh trudil?”
Zato naslednjič, ko otrok reče: “Ne znam,” ne reci: “Saj jaz tudi nisem znala.”
Raje reci: “Poglejva skupaj, kje se ti je zataknilo.”
Znanje matematike ni dedno. Je veščina, ki zahteva jasno razlago in dovolj vaje.