Največja napaka, ki jo starši naredijo, ko želijo prihraniti pri otrokovi izobrazbi?
Ne kupijo primernega gradiva takrat, ko bi otrok z njim lahko delal sproti.
Septembra se zdi, da dodatne knjige še ne potrebuje. Saj se je šolsko leto komaj začelo. Najprej bodo videli, kako bo šlo.
Oktobra otrok še nekako sledi.
Novembra se pojavijo prve nejasnosti, vendar jih za zdaj še rešuje s pomočjo sošolcev, staršev ali nekaj posnetkov na spletu.
Decembra pride prva slabša ocena.
Januarja si vsi rečejo, da bo treba matematiko vzeti bolj resno.
Februarja pa se začne gašenje požara.
To vidim vsako leto.
Absolutno preveč knjig prodam februarja, marca in aprila.
A ni škoda, da se knjiga kupi za zadnje tri ali štiri mesece šole? Takrat, ko so ocene že slabe, ko je snovi za nadoknaditi cel kup in ko otrok že verjame, da matematike pač ne zna.
In seveda mu knjiga še vedno zelo pomaga.
Toda vedno se vprašam, koliko lažje bi bilo, če bi jo imel že septembra.
Namesto tega se pogosto varčuje pri gradivu, ki bi otroku omogočilo sprotno delo, pozneje pa se brez pomisleka plačuje inštrukcije, dodatne ure in pomoč, ker je stanje postalo nujno.
To ni varčevanje.
To je prestavljanje stroška na čas, ko je težavo veliko težje rešiti.
Do takrat otrok za sabo nima samo nekaj nerazumljene snovi.
Ima slabe ocene, strah pred testi, občutek, da matematike ne zna, in več mesecev izkušenj, v katerih je vedno znova poskusil in mu ni uspelo.
Koliko stiske bi mu bilo lahko prihranjene, če bi imel primerno gradivo takrat, ko je bil še čas za mirno in sprotno delo?
Dobro učno gradivo ni namenjeno samo otroku, ki matematiko že popravlja.
Največjo vrednost ima takrat, ko prepreči, da bi jo sploh moral popravljati.