V šolah od otrok pričakujemo hitrost, hitre odgovore, hitro razumevanje, hitro reševanje.
Matematika ni sprint. Je počasno razmišljanje, povezovanje in iskanje poti, kar pa ne gre hitro.
Ko otrok ne dohaja tempa, ne reče: “Ne bom se učil,” ampak to pokaže drugače: gre na WC, pospravlja mizo, gleda skozi okno.
Sistem, ki zahteva hitrost, otrok ne pusti razmišljati in mu sploh ne da prostora, da bi razumel.
Nihče ne bo čakal, da otrok celo uro rešuje en problem – čeprav bi mu prav ta ura ustvarila nove, trajne povezave v možganih.
Če bi bilo vse odvisno samo od učenca, se ne bi dogajalo to, da v šoli nima pojma, na inštrukcijah pa zablesti.
Isti otrok, ista snov, razlika je v načinu vodenja.
Učitelji so navajeni najprej iskati napake; ko vzamejo test v roke, v prvi sekundi gledajo, kaj je narobe, redko kdo pa najprej pogleda, kaj otrok že zna in gradi na tem.
Otroci ne potrebujejo učiteljev, ki iščejo popolnost, ampak učitelje, ki iščejo napredek. Takšne, ki jih zanima, kako otrok razmišlja, ne samo, ali je rezultat prav.
Matematika ni loterija talentov, je veščina, ki jo lahko zgradi vsak otrok, če dobi čas, strukturo in podporo, ter če lahko dela napake brez strahu pred posledicami.