Vsi smo že bili tam.
Otrok obupano strmi v zvezek, ti pa mu želiš vliti upanje in rečeš: “Saj ni tako težko, samo tole pogledaš.”
Vem, da ga želiš potolažiti. Ampak ko on še vedno ne razume, se začne počutiti še slabše. Kot da je z njim nekaj narobe, ker zanj pač ni “lahko.”
Povej mu resnico. Priznaj mu, da je matematika včasih naporna in da zahteva goro neuspelih poskusov ter cel gozd polomljenih svinčnikov.
S tem mu daš dovoljenje, da se trudi. Da dela napake. Da ni neumen, če ne gre takoj.
Ko otroku priznaš, da je pot strma, mu hkrati poveš, da verjameš v njegovo moč, da jo prepleza.
Empatija zgradi več samozavesti kot katera koli formula.