Velikokrat mi starši napišejo, da bi se njihov otrok rad učil, pa sploh ne ve, kje začeti.
Ne zato, ker se otrok ne bi hotel učiti, ampak ker se izgubi že pri prvem koraku.
Odpre zvezek, pogleda snov in že na začetku ga preplavi občutek, da je vsega preveč. Preveč nalog, preveč razlag in preveč neznank. Zapre zvezek in reče, da ne zna, še preden je zares poskusil.
Ravno zato sem mnenja, da otrok ne potrebuje še več teorije in neskončnih razlag, ampak potrebuje jasno pot. Rabi en konkreten korak, ki ga lahko naredi danes, ne pa cele gore, ki jo mora preplezati naenkrat.
To je tudi glavni razlog, zakaj pri svojih gradivih tako vztrajam pri reševanju po korakih, jasnih postopkih in kratkih preverjanjih. Ker otrok nujno rabi strukturo. Rabi tisti občutek, da zmore samostojno rešiti eno nalogo, preden jih od njega pričakujemo deset.
Te majhne zmage so namreč tiste, ki ga pripeljejo do velikih rezultatov.