Herbert Simon in Allen Newell v svoji knjigi Human Problem Solving trdita, da ljudje rešujemo probleme tako, da se prebijamo skozi “prostor problema”.
Tega si lahko predstavljaš kot labirint: veš, kje si, vedel bi, da si na izhodu, če bi prišel do tja — ne poznaš pa poti, ki te bo do njega pripeljala.
Ko otrok ne zna naloge, večina misli, da “ne razume matematike”. To ni res. Samo ne pozna še poti. Ko otrok prvič sreča novo snov, v glavi nima nobene bližnjice. Poskuša eno pot, poskuša drugo, potem se ustavi pri zidu in ne ve, kako naprej. To je normalen del reševanja problema.
Pomembno je samo, da takrat ne obupa. Ker vsakič, ko prehodi eno pot do rešitve, se v glavi zgradi nova bližnjica. In naslednjič pri reševanju tega problema ne bo več taval po vseh poteh — ampak bo točno vedel, kam mora iti. Učenje je proces pridobivanja vzorcev in metod, ki zmanjšajo potrebo po poskušanju vsega po vrsti.
In tukaj pomagajo knjige Znam za 5. Naloge so rešene brez izpuščenih korakov, z vsemi postopki in formulami. Otrok dobi zemljevid — in lahko gradi svoje poti hitreje. Več razumevanja. Manj izgubljanja časa. In več energije za vse ostalo, kar je otroku pomembno.