Ameriška študija je spremljala prvošolce in drugošolce celo šolsko leto.
Otroci staršev z večjim strahom pred matematiko so do konca leta pri matematiki napredovali manj in tudi sami razvili več strahu pred njo.
Ampak tukaj postane zanimivo.
To je veljalo samo pri otrocih, ki so jim ti starši pogosto pomagali pri domačih nalogah.
Ko so pomagali redkeje, strah staršev pred matematiko ni bil povezan z otrokovim napredkom ali njegovim strahom pred matematiko.
Problem torej ni, da ti matematika ni šla ali da se je še danes bojiš.
Problem nastane, ko moraš biti ti tisti, ki otroku vsak večer razlaga postopek.
“Ne, ne tako.” “Počakaj, tega se mi nismo tako učili.” “Joj, matematike tudi jaz nikoli nisem razumela.”
In otrok zelo hitro pobere več kot samo razlago. Zato rešitev ni, da ga pri matematiki pustiš samega.
Rešitev je, da azlaga ni odvisna od tega, koliko matematike se še spomniš ti.
V mojih knjigah so zato naloge rešene korak za korakom, brez preskočenih vmesnih postopkov. Ti sediš zraven, otrok pa dela po postopku, ki ga je napisal nekdo, ki se matematike ne boji.
Knjige najdeš tukaj