V 25 letih dela z učenci sem opazila nekaj vzorcev. Učenci, ki napredujejo, in učenci, ki obtičijo na mestu, se ne razlikujejo po pameti. Razlikujejo se po tem, kaj naredijo, ko naletijo na oviro.
Tukaj je 5 stvari, ki jih delajo učenci, ki jim gre.
1. Ko pridejo do ovire, ne rečejo “to ne gre.” Vprašajo se zakaj ne gre.
Razlika je ogromna. “To ne gre” je zaključek. “Zakaj mi to ne gre” je vprašanje. Zaključek te ustavi. Vprašanje te pelje naprej.
2. Začnejo pisati preden vedo ali je prav.
Poznam učence ki 40 minut strmijo v nalogo, ker čakajo da se jim v glavi pokaže celoten postopek, preden napišejo prvi korak. To se ne bo zgodilo. Nikoli.
Napiši prvi korak. Tudi če ni pravi. Tudi če ga boš zbrisal. Ker ko začneš pisati, se začneš premikati. Ko strmiš, stojiš. Napačen začetek je boljši od nobenega začetka.
3. Ne menjajo pristopa vsakič ko naletijo na oviro.
Učenci ki obtičijo na mestu, menjajo pristop vsak teden. En teden vadijo iz knjige, naslednji teden poskusijo YouTube. Potem ChatGPT in inštrikcije. Potem spet knjigo, ampak drugo. Po treh mesecih so poskusili pet različnih stvari, nobene pa niso poskušali dovolj dolgo da bi delovala.
Učenci ki napredujejo, se usedejo in rešijo 50 nalog iz iste knjige. Izberi en pristop. Drži se ga vsaj en mesec. Šele potem oceni.
4. Vedo da bo trajalo dlje kot mislijo.
Misliš da boš snov razumel po eni uri. Da bo dovolj en vikend pred testom. Da bo po petih nalogah že jasno.
Učenci ki jim gre, to sprejmejo. Ne krivijo sebe, če po eni uri učenja še ne razumejo.
Tisti ki obupajo, niso obupali ker jim ne gre. Obupali so ker so mislili da bo šlo hitreje.
5. Izkoristijo vse kar imajo.
Večina učencev odpre knjigo, reši par nalog in jo zapre.
Učenci ki napredujejo, naredijo vse. Rešijo čisto vse naloge brez gledanja v rešitve. Potem primerjajo postopek. Potem rešijo preverjanje. Potem se vrnejo na naloge, ki jih niso znali in jih rešijo še enkrat.
“Odprl sem knjigo” in “rešil sem vse naloge iz knjige” ni ista stvar.