Ko otroka vprašaš: “Kako se reši ta enačba?” in dobiš odgovor: “Ne vem” te verjetno pogreje. Večina staršev v tem trenutku sliši: “Len sem in se nisem učil.” Zato nastane prepir.

Ampak psihologija (konkretno prof. Lorraine Hope) nas uči, da je “Ne vem” večplasten odgovor.

Pri matematiki to najpogosteje pomeni eno izmed teh treh stvari:

1. Strah me je. Bojim se reči narobe, zato se raje skrijem za nevednost.

2. Blokada. Včeraj sem znal, ampak zdajle pod pritiskom ne najdem informacije v možganih.

3. Luknja. Ko je učiteljica to razlagala, sem bil z mislimi drugje ali pa je šlo prehitro.

“Ne vem” je ščit. Če želimo, da otrok ta ščit spusti, ga ne smemo napadati. Dati mu moramo orodje, da bo znal.

Brez pritiska. Brez obsojanja.

Samo jasen, pregleden postopek, ki mu lahko sledi, tudi če ima trenutno blokado.

Ko ima otrok pred sabo rešeno nalogo z vsemi vmesnimi koraki (kot v mojih knjigah), mu ni treba “ugibati” in tvegati sramote. Lahko samo pogleda, sledi in reče: “Aha, tako gre.”

In spremeni “ne vem” v “zmorem”.