Poznaš ta občutek?
Ura je tri popoldne, zvezki so na mizi in v hiši se spet začne napetost. Zdi se ti, da postajaš tista oseba, ki samo še preverja in priganja:
“A si že naredil nalogo? A spet ne razumeš?”
Gledaš ga, kako obupuje nad zvezkom, in te stisne pri srcu. Kaj če preprosto ne bo uspel v življenju in bo to moja krivda?
Nisi kriva ti in ni kriv on.
Ne moreš se učiti namesto njega. In ni tvoja naloga, da se učiš skupaj z njim. Ti nisi inštruktorica. Ti si mama.
Rešitev ni v tem, da ti bolj “pritiskaš”. Rešitev je v orodju, ki otroku omogoči, da dela sam. Dosledno. Korak za korakom.
Moje knjige so napisane točno zato. Naloge so rešene z vsemi postopki. Da on lahko dela samostojno. In da si ti lahko spet samo mama.