Otrok odpre zvezek, pogleda nalogo in po natanko treh sekundah odloži svinčnik.
Sledi vzdih in stavek, ki ga starši dobro poznamo: “To je pretežko. Ne znam.”
V tistem trenutku večina staršev naredi napako.
Reagiramo nagonsko, z željo, da bi situacijo čim prej rešili.
Običajno uberemo eno od dveh poti:
1. Prevzamemo nadzor: Začnemo razlagati snov, rišemo skice in narekujemo postopek, še preden je otrok sploh prebral navodilo do konca.
2. Gremo v prepričevanje: “Ne bodi len. Saj znaš, samo malo se potrudi. Sploh nisi poskusil.”
Čeprav sta pristopa različna, je rezultat enak: otrok ostane pasiven. Naloga je zanj še vedno nepremagljiva gora, prepričanje “jaz nisem za to” pa se le še dodatno utrdi.
Kje delamo napako? Težava je v tem, da otrokov “ne znam” jemljemo dobesedno. Ko otrok obupa po treh sekundah, to ni izjava o njegovem znanju.
V treh sekundah nihče ne more realno oceniti, ali ima dovolj znanja za rešitev problema.
Ta “ne znam” je v resnici šifra. Pomeni nekaj povsem drugega: “Strah me je, da bom naredil napako.” “Nočem se počutiti neumnega, če mi ne uspe v prvo.” “Ne da se mi ukvarjati z neugodjem, ki ga prinaša razmišljanje.”
Dokler starši na otrokov strah (ali nelagodje) odgovarjamo z inštrukcijami ali priganjanjem, rešujemo napačen problem.
Otrok v tistem trenutku ne potrebuje učitelja matematike, ampak varnost, da sme poskusiti in zgrešiti. Namesto “Poglej, takole se to reši,” je včasih boljši odgovor tišina. Ali pa preprosto vprašanje: “Kateri del te pa skrbi?”