Trenutno spremljam en matematični summit. Predavajo vrhunski učitelji iz Amerike in Avstralije.
Kar mi je še posebej zanimivo je: kolikokrat v svojih predavanjih priznajo svoje napake in odkrito povedo, da bi lahko nekaj razložili ali storili bolje.
Nihče ne krivi sistema, učencev ali “današnjih staršev”.
Ko nekaj ne gre, obrnejo prst nase. In zaradi tega niso slabši učitelji – ravno nasprotno. So vrhunski, ker razumejo nekaj preprostega: če priznaš, da ni vse perfektno, imaš možnost, da to popraviš. Če si prepričan, da delaš vse prav, ostaneš na mestu.