Vedno se začnejo z najboljšimi nameni. Postaviš si cilj, se navdušiš, narediš načrt – in potem življenje udari nazaj z realnostjo. Včasih pozabimo, da cilj ni popolnost, ampak napredek.
Tudi sama sem bila mojster nerealnih pričakovanj. Urniki, ki bi jih še robot komaj zdržal. Potem pa frustracija, ker mi ne uspe slediti lastnemu tempu.
Pri matematiki je isto. Začetek šolskega leta diši po novih priložnostih: delali bomo sproti, ne bomo ničesar zamudili, vse bomo razumeli. In potem pride prvi test, prva napaka, prva ocena, ki zbije samozavest. Sledi razočaranje – ne zaradi znanja, ampak zaradi pričakovanj, ki so bila previsoka.
Včasih je dovolj, da si rečeš: danes bom naredil samo en korak. Eno nalogo. En poskus več kot včeraj. Ker ravno to gradi znanje in samozavest.
Uspeh ni stvar pričakovanj. Je stvar discipline.