1. Otrok naj najprej poskusi sam.
Preden odpre rešitev, naj nalogo rešuje vsaj nekaj minut. Tudi če ne pride do konca.
2. Ko se zatakne, naj ne pogleda cele rešitve.
Napaka je skoraj vedno v enem samem koraku, ne v celi nalogi.
3. Vsak korak naj tudi napiše.
Matematike se ne naučimo z gledanjem. Naučimo se je s svinčnikom v roki.
4. Naj ne računa vsega na pamet.
Večina nepotrebnih napak nastane zato, ker otrok preskoči korak, ki se mu zdi preprost.
5. Napake naj ne izbriše takoj.
Najprej naj primerja svoj postopek z rešitvijo in ugotovi, pri katerem koraku je zavil narobe.
6. Uporabi pravilo treh nalog.
Snov zna šele takrat, ko samostojno in pravilno reši tri podobne naloge zapored.
7. Ne rešuj namesto njega.
Ko vpraša: “Kako se to reši?”, ga najprej vprašaj: “Kaj si že poskusil?”
Otrok, ki sam najde svojo napako, je drugič ne ponovi.
8. Raje pet nalog vsak dan kot trideset večer pred testom.
Pri matematiki zmaga doslednost, ne občasni napadi motivacije.
9. Naj ima rešitev, v kateri ni izpuščen noben korak.
Ker mu rezultat na koncu strani ne pomaga, če ne ve, kako je prišel do njega.
Zato so v mojih knjigah vse naloge rešene od začetka do konca.
Otrok najprej izbere nalogo s seznama brez rešitev in jo poskusi rešiti sam. Če se zatakne, lahko v knjigi preveri naslednji korak, ugotovi svojo napako in nadaljuje brez čakanja, da mu nekdo pride pomagat.
Bonus točke: ti lahko medtem v miru piješ svojo kavo in se ne rabiš ukvarjati z iskanjem skupnih imenovalcev.