Ko se je tvoj otrok učil hoditi, je stokrat padel. Pa nisi niti za hip pomislil, da otrok pač ni za hojo. Da se lahko celo življenje plazi.
Vstal je. Se opotekel naprej. Spet padel. Spet vstal. In nekega dne je preprosto hodil.
Zakaj potem toliko ljudi reče: »Matematika pač ni zame,« takoj ko prvič ne gre gladko?
Poznaš pravilo 10.000 ur?
Vsak glasbenik, vsak zdravnik, vsak vrhunski športnik ve, da znanje ne pade z neba. Nihče se ni rodil z njim v rokah. Vsi so vanj vložili ure in ure ponavljanja, dokler stvar ni začela teči skoraj sama od sebe.
Z matematiko je enako.
Poznati številke in računske operacije še ne pomeni, da znaš matematiko. Tako kot poznati črke še ne pomeni, da znaš brati. Brati se naučiš z vajo. Matematike tudi.
Zato sošolec tvojega otroka, ki snov razume, ni nujno pametnejši. Samo več nalog je rešil.
Pravih genijev je malo. V matematiki nič manj kot povsod drugje. In še pri njih talent naredi komaj odstotek.
Tistih preostalih devetindevetdeset pa sta vaja in vztrajnost.